Da je najboljša naložba v prihodnost otrok učenje v gozdu, sedaj čivkajo že ptički na vejah in njihov glas je segel tudi v našo vas. Z lanskim šolskim letom se je tako na pobudo vodstva naš majhen vrtec z velik srcem vključil v Mrežo gozdnih vrtcev in šol Slovenije, strokovne delavke pa smo se aktivno in z velikim interesom podale na pot pridobivanja dodatnega znanja. Glede na to, da imamo za ta projekt v Sloveniji izpolnjene vse naravne pogoje, saj smo po gozdnatosti na tretjem mestu v Evropski uniji, takoj za Švedsko in Finsko, pa ob dejstvu, da je naš vrtec od najbližjega gozda oddaljen le dobrih dvesto metrov, pravzaprav ni izgovora, ki bi nas večji dneva zadrževal v igralnicah.
V gozd z otroki zahajamo vsaj trikrat tedensko, veliko je seveda odvisno od vremenskih razmer, vendar se s primerno obutvijo ter oblačili znamo zoperstaviti tudi temu. Čudovito je videti, kako je s časom otrokom gozd postal bližji, bolj prijeten, bolj domač. Vsaka skupinica si je nekako izbrala svoj delček gozda, kjer se najraje zadržujejo in izvajajo dejavnosti. Tudi v gozdu seveda poteka nekaj vodenih dejavnosti, ki jih predhodno načrtujemo strokovne delavke vrtca, vendar te ne smejo trajati predolgo, saj se tako razvodeni sam smisel gozdne pedagogike. Ta je namreč v nekem pogledu nasproten klasičnemu kurikularno vodenemu pedagoškemu delu, kjer so dejavnosti strogo usmerjene in ovrednotene z doseganjem ciljev. Ko vstopimo v gozd pritisk takega pristopa enostavno izpuhti, otroke prevzame čarobnost veličastnih dreves, potencial naključno blizu ležeče palice ekshalira in navodil za igro sploh ni potrebno podajati. Da ne govorimo o boljših motoričnih spretnostih, ki jih otroci z gibanjem na neravnem terenu spontano razvijajo, pa tudi vsem znanem dejstvu o pozitivnem vplivu naravne svetlobe in svežega zraka na fizično in psihično zdravje ter seveda izboljšano komunikacijo in medsebojno sodelovanje otrok. Če vas ob tem zaskrbi za prikrajšanje kognitivnih sposobnosti naših malčkov, naj vas potolažim; uspehi predšolskih in šolskih otrok so v severnih državah Evrope, ki so na splošno gozdni pedagogiki brezdvomno bolj naklonjeni, boljši kot pri nas. Ob tem naj omenim, da smo se strokovne delavke vrtca Sončnica znatno izobrazile tudi na področju NTC učenja in se zato zelo trudimo gozdno pedagogiko spretno prepletati z elementi takšnega pristopa učenja, kjer se otrokov intelektualni razvoj ne spodbuja frontalno, temveč skozi igro, uganke, z asociacijami in logičnim povezovanjem. Vse to v kombinaciji s prekrasnim, neokrnjenem in neizumetničenim okoljem ter naravnim materialom, ki kar vabi k ustvarjanju, je pravzaprav dobitna kombinacija k dvigu otrokovega znanja.
Vredno je omeniti tudi, da znanstveniki v državah, kjer otroci preživijo velik del otroštva v gozdu, opažajo upad otrok z motnjo pozornosti in koncentracije (ADHD) ter otrok z učnimi težavami. Njihov ravnotežnostni sistem, ki je odgovoren za te motnje, je namreč zaradi elementarnih gibalnih vzorcev (hoja, tek, plazanje, plezenje, skoki itd…) v naravi boljše razvit. Tudi sama opažam, da ravno tisti otroci v skupini za katere vemo, da se spopadajo z notranjimi frustracijami, v gozdu posegajo po gibanju, ki zanje predstavlja izpuh vseh potlačenih čustev, kot je na primer kopanje lukenj s palico po zemlji ali udarjanje s palico ob drevo. Priznati moram, da deluje; otrok se pomiri, postane bolj dobrovoljen, bolj vodljiv. Ustvarjalnost in domišljija v gozdu pravzaprav nimata meja; od kuhanja juhic najmlajših pa gradnje bunkerja malo starejših in iskanja skritega zaklada skupine, tik pred vstopom v šolo, vse to in še več je naš vrtec Sončnica v gozdu in vesele smo, da je temu tako.
Naj gozd postane zavetje in drugi dom vaših malčkov in hvaženi vam bodo tudi, ko odrastejo. Obilo igrivih norčij, z blatom namazanih trenirk in iskrivih nasmehov vam želimo strokovne delavke vrtca Sončnica pri OŠ Veliki Gaber.
